KNJIŽEVNO DRUŠTVO HIŠA POEZIJE

Sedma po vrsti je pesniška zbirka Željka Kozinca z naslovom Pomlad kot zmeraj, sedem je ciklusov, ki jo sestavljajo, sedem je pokojnih pesnikov, ki se jim pokloni v pesmi Pa ne pojdem prek poljan, v kateri stoji verz »tanatos sedmerih svetih pisem«. In bržkone bi zagnani bralec odkril še kakšno povezavo s tem svetim številom. Ne brez pomena s tisto, da tako kot v poganskih časih tudi danes lahko s prostim očesom uzremo sedem planetov. Pa saj ne nazadnje mestoma o metafiziki vesoljstva spregovori tudi Kozinčeva poezija, ko nas pesnik opominja, da nas »kličejo bolj mrtvi kot živi«. In nam lahko, ko odložimo knjigo, v glavi še vedno odmeva njegov verz »z okusi večnega nad svodom«./.../ Zagotovo lahko bralca pritegne pesnikova metaforična domišljija, ki preoblikuje realnost v nove pesniške podobe. Pesniški jezik je metaforiziran, a nikakor ne baročno preobložen. Podoba, ki jo izriše, je pretanjena in odpira nov pogled na realnost. Čeprav bi se nam kdaj utegnilo zdeti, da gre v pesmih za veriženje prostih asociacij, je zgradba pesmi premišljena, saj gre za osrediščenost okoli podobe ali simbola. (Iz spremne besede Cvetke Bevc)