KNJIŽEVNO DRUŠTVO HIŠA POEZIJE

V pesniški zbirki Uspavanke pod klifom dosega Željko Kozinc najvišjo raven svoje poetike in samosvojosti. Romanopisec, scenarist in publicist tudi v visoki starosti ohranja vitalno umsko in emocionalno kondicijo v iskanju mejnih položajev slovenščine v zmožnostih njene metaforike, ritmike in zahtev sublimne pesniške oblikovnosti. Njegovo radost do življenja ne občutimo kot spleen s strahom in propadom preobloženega patriarha, ampak kot odmaknjen, ironičen nasmeh modreca, ki je hvaležen za bogastvo, ki mu ga je življenje dalo. Kolikor mu je milo, se še predaja romantiki in erosu, pesniškim pustolovščinam – na primer potovanju okoli sveta v vencu petnajstih sonetov – predvsem pa svoji popotniški usodi v družbi in v naravi, kjer je njegova domišljija s svojo fantastiko in namišljenostmi pogumna in neodjenljiva. S ciklusima Vedomec in jaz ter Pragovi Lepe Vide sega tudi v slovensko izročilo, sarkastično ali hrepenenjsko. V zadnjem ciklu Uspavank mu lirika neubranljivo uhaja v fantazijsko dramatiko in prozo.